V Sloveniji še ni narejenih veliko raziskav o družinskem podjetništvu, so bolj predvidevanja. Specifika družinskih podjetij je pri nas precej drugačna kot v zahodni Evropi in ZDA; tam imajo bogato, več kot 200-letno zgodovino kapitalizma, mi je nimamo. Najstarejša družinska podjetja izhajajo iz več kot tisoč let starih japonskih družin. Na Zahodu uveljavljena družinska podjetja, kot so na primer BMW, Benetton, Fiat, Bosch, Lego in druga poslujejo že štiri, pet generacij, mi pa se pogovarjamo o drugi generaciji ali šele o prenosu nasledstva nanjo. V nekaterih slovenskih družinskih podjetjih obstaja tudi že tretja generacija naslednikov, a jih je zelo malo že prevzelo vodstvene položaje. Pri nas so družinska podjetja sicer obstajala pred prvo svetovno vojno, vendar je po drugi svetovni vojni tedanja jugoslovanska oblast prepovedala domala vso zasebno gospodarsko dejavnost. Ta se je začela znova vzpostavljati šele leta 1964, ko je oblast dovolila obrtništvo. Sprva je bilo število delavcev, ki so jih takrat lahko zaposlili zasebniki v svojih obrteh omejeno na tri, nato na pet delavcev. Šele od začetka osemdesetih let se je meja dovoljenega števila zaposlenih začela dvigovati. Obstaja podatek, da je bilo ob osamosvojitvi Slovenije okoli 25 tisoč obrtništev, kar so bila pogosto že družinska podjetja. Drugi val ustanavljanja družinskih podjetij je prišel z osamosvojitvijo države. V tem obdobju je bil vzrok za nastanek zasebnih podjetij po eni strani nova podjetniška svoboda, pogosto pa tudi gola ekonomska nuja, saj je veliko podjetij in industrij propadlo. Po drugi strani so nekatera družinska podjetja nastala iz denacionalizacije. Univerzalne definicije družinskega podjetja ni, v splošnem pa velja, da ima lastnik podjetja naslednika oziroma ima tendenco predati vodenje na naslednjo generacijo; naslednik je praviloma nekdo iz kroga družinskih članov, ni pa nujno. Če je definicija zelo široka, da ima družina samo lastništvo, potem je družinskih podjetij zelo veliko. Veliko podjetij se sploh ne prepoznava kot družinsko podjetje ali se kot takšna nočejo javno identificirati. Morda se niti ne zavedajo dovolj, da je v svetu lahko to samo prednost, saj pri partnerjih, investitorjih vzbuja zaupanje. Pri nas se veliko piše o tem, kdo je komu uredil službo; to je seveda narobe pri javnih institucijah, če pa gre za zasebno podjetje, je to povsem legitimna odločitev lastnika, komu bo dal službo ali lastnino. Navsezadnje podjetnik sam sebi jamo koplje, če zaposli napačno osebo. Družinsko podjetje je družinska lastnina; tako kot hiša, ki jo nekdo nasledi, se nasledi tudi podjetje. Zaradi nerazumevanja javnosti se te osebe dostikrat nočejo izpostavljati.